Sedela je na postelji, naslonjena na visoko oblazinjeno naslonjalo, za hrbet si je namestila dva mehka, velika vzglavnika. Njene noge, stegnjene in prekrižane, so prav tako počivale na postelji.
Moja glava je slonela na njenih stegnih, ležal sem na hrbtu, bolj po diagonali, da sem tudi sam lahko dal noge gor.
S prsti mi je kuštrala vsako leto redkejše lase.
»Kdaj greva na večerjo, Menki? A si že lačen? Imaš strategijo, kako se boš lotil hrane? Saj boš preskočil juho, ane, ker juha te nasiti, pa ne boš mogel poskusiti glavnih jedi. Pa sladice, Menki, sladice niso ravno dobre, vsaj tiste včeraj niso bile, se jim bova ognila, tako bo še več prostora za tisto pravo hrano. Mi obljubiš, da ne boš juhe? A to se ti je želodček oglasil? Torej si že lačen? Saj si lačen, ane, ura je že zdavnaj odbila sedem.«
Tako nekako v tem in podobnem monologu je minilo še slabe pol ure. Jaz sem ležal na Alenkinih stegnih, medtem ko mi je govorila, kaj naj jem, s čim naj začnem, da juhe ne smem in me obenem neumorno spraševala, če sem že lačen.
Okrog pol osmih sva končno stala pred samopostrežnim bifejem oziroma pred, kot se temu reče v originalu, smörgåsbord – švedsko mizo. Baje je mednarodno slavo dosegla leta 1939 na svetovni razstavi (World’s fair) v New Yorku. Ta informacija je bolj za vmes, tudi sam nisem vedel, pa sem ravnokar preveril, odkod izhaja beseda.
Stopila sva na začetek smörgåsbord in se zelo počasi sprehodila do vseh jedi, ki so nam bile na voljo. Juho sva preskočila, tako kot je želela žena.
Moj pristop, ki sem ga vpeljal desetletja nazaj na prepogostih službenih poteh, je dokaj učinkovit. Po celovitem ogledu izbora jedi si izberem nekaj jedi, ki mi vzbujajo največ upanja. Od vsake jedi, ki mi je všeč, si na krožnik naložim za en grižljaj in ta grižljaj tam tudi takoj poskusim. Če je dobro, si vzamem več, če ni, se premaknem naprej.
Po skrbnem ogledu ponujenega sva napolnila vsak svoj krožnik z glavnimi jedmi in sedla za mizo. Počasi sva pojedla svoj obrok in se že namenila nazaj v sobo, ko so na drugem koncu veličastne dvorane, v kateri smo večerjali, pričeli postavljati ozvočenje, klaviature in mikrofon.
»Uuu, terasa band bo, Menki, to je super, a počakava, da začnejo?«
Terasa band, kot sva kmalu ugotovila, ni bil band. No, bil je band, ki je vseboval samo enega člana. Starejšega gospoda, ki je od zvočnikov do klaviature in nato do mikrofona vlekel kable počasneje, kot sva si midva ogledovala jedi v buffetu.
»Greva staviti,« je rekla, »katera bo prva pesem, ki jo bo gospod zaigral?«
Ocenil sem, da bo pesem verjetno hrvaška in da bo najverjetneje Oliver Dragojevič. Preden je žena povedala svojo pesem, se je v dvorano zvalila večja skupina starejših ljudi. Večinoma parov. En par je zelo glasno pozdravil natakarja.
»Buonasera,« se je slišalo do najine mize.
Italijani. Zanimivo, glede na to, kako so bili oblečeni, ne bi rekel. Pa saj je bilo vseeno.
»Sigurno bo La chate mi cantare,« je takrat ocenila žena, se mi je zdelo, da je imela več informacij od mene in da ta stava ni bila poštena. Kakorkoli, stava je stava.
Natakarica nama je odnesla prazne krožnike. Pogledal sem na uro. Dvajset minut do osmih. Sklepala sva, da bo glasba v živo čez dvajset minut.
Slabo sva sklepala. Gospod se je ob tej uri še kar motovilil okrog zvočnikov, zdaj je v roke prijel svoj telefon in postavitev ozvočenja fotografiral iz vseh možnih zornih kotov. Z ženo sva postajala nervozna.
»Greva po sladice, ne moreva sedeti za prazno mizo!«
Nabrala sva štiri različne sladice, ki so izgledale vsaj približno okusne. Za tri od štirih se je izkazalo, da sva jih narobe ocenila. Četrta, ki je bila približno okusna, je bil običajni čokoladni puding.
»Ob pol devetih bo začel, ti povem,« sem bil že ves nervozen, a ker sva stavila, sva se odločila, da bova počakala.
Ob pol devetih o glasbi ne duha ne sluha. Gospod glasbenik se je tu in tam pojavil v dvorani in nato znova izginil neznano kam. Imela sva dovolj. Ni bilo vredno. Vstala sva in se odpravila iz dvorane.
Na hodniku do dvigala sva videla gospoda muzičara, kako je sedel na fotelju in buljil v svoj telefon. Nisem mogel iz svoje kože. Ženi sem stisnil roko, to je bil znak, da bom naredil nekaj nepričakovanega, in se ustavil pred njim.
Dober večer, sem mu rekel v hrvaščini, veste, z mojo ženo sva stavila, katero pesem boste prvo zaigrali, jaz sem rekel Dragojeviča, ona je rekla La chate … pa če ste prijazni in mi poveste, da veva, kdo je zmagal. Gospod naju je najprej začudeno pomeril od spodaj navzgor in nato dosti prestrašeno izjavil:
»Pa zapel bom katerokoli pesem boste vi želeli, jaz sem tu, da igram to, kar si vi želite.«
»Kako mislite, katerokoli bomo mi želeli?« Zdaj nama ni bilo nič jasno.
»Saj ste Slovenci, ane?«
Prikimala sva.
»Pa jaz igram danes za vas, Slovence, vi ste danes glavni v dvorani, vaša grupa lahko izbira pesmi, jaz igram vse, lahko Dragojeviča, lahko tudi kakšne lagane narodnjake in nekaj slovenskih pesmi znam. Karkoli, vse vam je na voljo.«
»Uh, ne ne, midva nisva v tej skupini, ki je noter v dvorani, midva sva za sebe, individualna gosta, samo stavila sva, katera bo prva pesem, če nama lahko poveste, to je to.«
»Pa kot sem vam rekel, ne vem, kaj bo, vse igram, karkoli boste želeli, samo povejte.«
Z ženo sva se spogledala. S tem pogovorom ne bova prišla daleč. Gospod misli, da sva midva naročnika. Na hitro in malo nerodno sva se poslovila, obljubila, da morda prideva nazaj po deveti uri, ko bo pričel s svojim nastopom in odbrzela v svojo sobo.
Žal nama je edino za stavo. Verjetno ne bova nikoli izvedela, katera je bila prva pesem tega večera.
