Še pred nekaj trenutki sva z ženo zavila na parkirišče trgovskega centra, kamor je na novo položen asfalt pribijalo jesensko sonce. A zdaj, ko sva potiskala dodobra napolnjen nakupovalni voziček proti avtomobilu, sva se znašla v mračnem in mrzlem večeru. Na zadnje sedeže sem komaj dvignil dve polni vreči hrane, si popravil hlače, ki so mi za odtenek preveč zdrsnile s pasu in sedel za volan. V avtu je zadišalo po svežih žemljah in pred nama narezano šunko.
Počasi sem speljal s parkinga, ni se nama mudilo. Otroci so vsak na svojem koncu, prvega pobereva čez slabo uro.
Primem jo za roko in ji pomežiknem. Skozi mrak zagledava obrise majhnega parka, ob parku visoko drevo. Stran od ceste, nihče naju ne bi videl.
»Si želiš isto kot jaz?«
Prikimala je. »Boš parkiral za tistim drevesom?«
Ne, sem se nasmehnil. Poznam boljši plac.
Park sva pustila za sabo in kmalu se je pred nama pojavila šola, ob šoli nogometno igrišče in ob njem prazen parking.
Nekaj otrok je še vztrajalo v igri, verjetno zaradi staršev, ki so premraženi, z rokami v žepih plaščev stali ob strani in jih vzpodbujali.
»Videli naju bodo,« je zaskrbelo ženo. Naaah, ni pomembno. Vsi smo isti, nimava se česa sramovati. Potreba je bila prevelika. Za vsak primer sem parkiral bolj stran od igrišča, bliže cesti.
Spogledala sva se, oba nervozna, roke so se nama tresle.
»Bova?«
»Bova!«
Smuknila sva iz avta in takoj sedla nazaj, na zadnje sedeže. Iz vrečk, ki so bile med nama, sva potegnila sveže žemlje, s švicarskim nožem sem jih prerezal po dolgem. Odprla sva šunko, kozarec kislih kumaric in sir v rezinah. Vse to sva nadevala med dve polovici kruha in planila po sendviču, kot bi bil najin zadnji.
PS: Prihaja čas za darila. Saj veste, knjige, vino, rože in CD so zakon. CD gre počasi v pozabo. Naslednje, kar bo šlo v pozabo, bo vino. Šala.
