Depeša je prišla dokaj nepričakovano. Zaradi varčevanja se bo zmanjšalo število poslovnih potovanj, nadomestil jih bo avdio konferenčni klic. Priznam, da mi logika ni stala. Na eni strani je podjetje imelo izzive, kako investirati milijarde dolarjev, ki so ležali na njenem bančnem računu, na drugi strani je zmanjševalo število osebnih srečanj, za katere je vsaj interno dokazljivo, da koristijo poslu, povečajo učinkovitost komunikacije in pohitrijo procese. Ker če ti Josh R. pošlje email, v katerem te prosi za pomoč in tega Josha R. ne poznaš, bo pač malo počakal. Če je njemu pomembno, ne pomeni, da je tudi tebi. A če tega istega Josha R. srečaš v živo na sestanku, pa skupaj spijeta kavo in si povesta stvari, boš na njegov email odgovoril takoj. Ker se poznata. Ker je Josh R. super dečko. In težko je ignorirati nekoga, ki ti je rekel, da mu je bilo prijetno v tvoji družbi.
“Ni ga, ima konferenčni klic” je postal pogost in pričakovan odgovor, ko si koga iskal po pisarnah. Mize so samevale, konferenčnih sob je bilo premalo, pa smo velike konferenčne sobe razbili na veliko majhnih, tako imenovanih telefonskih govorilnic, v kateri je bilo ravno dovolj prostora za majhno mizo in en stol. Z nogami brez kolesc, ker ni bilo prostora, da bi se vozil naokrog, kaj šele odrinil vstran od mize. Lahko bi pristal na drugi strani stene v drugi firmi.
Po nekaj mesecih izkušenj se je konferenčni klic izkazal z nekaj prednostmi.
Prva prednost:
Ko prideš do besede, ti jo težko vzamejo. Ko jih že čutiš, da so nervozni, ker si predolg, povišaš in pojačaš ton glasu in vsi povezani na klic mislijo, da boš pa točno zdaj prišel k bistvu in te pustijo govoriti naprej. To narediš dvakrat, trikrat in je 20 minut mimo. Žal to isto velja tudi za vse ostale nevidne sodelavce in predvsem to velja za na tem klicu najvišjega po hierarhiji. Teorija zarote pravi, da so si konferenčni klic izmislili šefi, da končno lahko v miru preberejo vse, kar so jim napisali njihovi podrejeni in nato še popravila čudovita “daj meni, ti jaz povem, kaj moraš povedati” žena.
Druga prednost:
Nihče te ne vidi. Noge daš na mizo, nihče ti nič ne reče, mikrofon daš na mute in se lahko med sestankom pogovarjaš, ker s tem nikogar ne motiš. In ker veš, da bo veliki šef, kolovodja klica, govoril na dolgo in široko in predvsem vase zagledano, si varen. Neskončno klicev je tako proizvedlo neskončno število izgovorjenih besed, ki so končale v neskončnem vesolju, ne da bi jih kdorkoli slišal, kaj šele ponovil ali si zapomnil.
Sčasoma so naši šefi od svojih šefov dobili diskreten namig:
“Če slučajno niste opazili, večino časa govorite v prazno, nihče vas ne posluša.”
Podrejeni so skromno prikimali in počasi, počasi so začeli na svojih klicih v svoj monolog vpletati vprašanja s ciljem, da v debato vpletejo vse prisotne. To je bil trenutek, ko so se rodili izgovor, kot recimo:
“Se opravičujemo, zadnji stavek je bil neslišen.” ali
“Ravno je linija dol padla, če lahko ponovite prosim zadnji stavek.”
Kolegi so običajno z veliko mero strpnosti ponovili vprašanje in mi smo lahko nato nanj odgovorili, si obenem vzeli dodatnih nekaj minut, da povemo svoje mnenje, s tem smo pokazali, da smo aktivni na klicu in zadovoljno stisnili mute takoj za tem, ko smo končali. Vedeli smo, da so zdaj drugi na vrsti.
A konferenčni raj ni dolgo trajal. Enkrat se je moralo zgoditi, kar se je zgodilo.
Sodelavec, s katerim smo skupaj sedeli v sejni in se vključili na konferenčni klic z našim šefom iz korporacije, je dal svoj mikrofon na mute in zapustil sejno, da bi si pripravil sendvič. Ko se je vrnil z malico v roki, je stopil v vogal konferenčne sobe in, ravno v trenutku, ko je želel ugrizniti v sendvič, zaslišal svoje ime z vprašajem na koncu, to je tisto, ko gre glas gor. Vsi v sobi smo pogledali sodelavca, ki je za trenutek izgubil orientacijo. Sekunde so se vlekle v večnost.
Sodelavec je končno skočil do svojega računalnika, štruco odložil na mizo, vklopil mikrofon in počasi, z mirnim glasom vljudno prosil svojega šefa, če lahko prosim ponovi vprašanje, a z drugimi besedami (rephrase), ker je samo vprašanje dosti kompleksno in ni čisto točno razumel, kaj se od njega pričakuje.
Ok, smo si oddahnili, samo, da se je izvlekel.
Morda pa le ne.
Šef je namreč prav tako počasi in potiho (a ravno dovolj glasno, da smo ga slišali) zajel sapo in z globokim in hladnim, kot samurajski meč ubijalskim glasom ponovil vprašanje:
“Vprašal sem te, če si videl moj email.”
PS: Moje knjige lahko kupite TUKAJ.
Menu
Menu
