Prolog
"Čisto tiho sem stopila v tvojo bolniško sobo, ki jo je obsijalo marčevsko sonce, da ni bila videti, kot da boš v njej umrla.
Zagledala si me in na tvoj izmučeni, utrujeni, bledi obraz se je prikradel nasmeh.
»Lubika moja,« si rekla. Odložila sem bundo in torbico ter stopila k tebi, te poljubila na lice in potegnila stol k tvoji postelji. Glavo sem položila na tvoje prsi in ti si z največjimi napori položila roko na moje lase.
»Mamika moja,« sem dahnila v tvojo bolnišnično pižamo, ki ti je bila za nekaj številk prevelika. Vsa krhka, mila in nežna si bila v njej, a tako zelo lepa, da me je bolelo srce."
Počivala sem nekaj minut na tvojih prsih in si želela, da mi ne bi bilo treba nikoli oditi in da ne bi tvoja roka nikoli zdrsnila z mojih las.
Tretja knjige Alenke Kesar z naslovom Da bi sladko zaspala govori o Alenkini močni povezanosti z mamo ter mamini hudi bolezni, ki je žal zmagala nad njeno voljo do življenja. V knjigi pretresljivo opiše njen boj z rakom, razčlovečenje, ki ga je bolezen pustila za seboj, in čustva, ki so divjala v avtorici. Obenem je to knjiga o ljubezni med mamo in hčerko, ki se je v maminih zadnjih treh letih še okrepila in obema pomagala, da sta prenesli neizogibno: mamino slovo in Alenkino žalovanje.
