Držanje za roke

Z ženo sediva za majhno mizo, v restavraciji, drživa se za roke in se nečemu reživa. Natakar nama prinese pijačo in z nasmeškom na obrazu navrže:
»Lepo je biti zaljubljen, ane.«
Prikimava in si navihano pomežikneva.
Pojeva, plačava račun, natakarja prosim, če mi potrdi parkirno kartico, pa me vpraša, če sva prišla vsak s svojim avtom.
»Nisva,« mu odvrnem, vem, kam meri, »midva sva poročena.«
»Kdo bi rekel. Kako dolgo sta pa poročena?«
»Nekaj več kot osem let. Je pa res, da sva drugič poročena.«
»Oh, to veliko pojasni,« reče, še kar se smehlja. »Midva sva z mojo poročena 40 let,« nadaljuje, »za roke se primeva samo, če je komu slabo in se mu zvrti v glavi.«