Malo godrnjaš, pa še malo godrnjaš in tako, malo po malo, dobrih trideset let pozneje pride trenutek, ko ti žena reče, da si staro godrnjalo. Bil in ostal.
Malo kuhaš, pa še malo kuhaš in tako, malo po malo, dobrih šest minut pozneje pride trenutek, ko razbiješ kuhano jajce in pomočiš popečen kruh v popoln tekoči rumenjak.
Malo se smejiš, pa še malo se smejiš in tako, malo po malo, dobrih nekaj let pozneje pride trenutek, ko se pogledaš v ogledalo in okrog oči opaziš čudovite smejalne gubice.
Malo tečeš, pa še malo tečeš in tako, malo po malo, dobrih dvajset let pozneje pride trenutek, ko te bolijo kolena in po vsakem teku hodiš, kot bi te kdo nabil v mednožje.
Malo se učiš italijansko, pa še malo se učiš italijansko in tako, malo po malo, dobrih petnajst let pozneje pride trenutek, ko ugotoviš, da še zmeraj ne znaš nič.
Malo pišeš, pa še malo pišeš in tako, malo po malo, dobrih deset let pozneje pride trenutek, ko ugotoviš, da si čez noč postal pisatelj.
Malo po malo. Morda pa vendarle uspe.
