Intervju s Kubancem

Dobrih petnajst let nazaj sva s prijateljem Kubancem naredila zelo iskren intervju, ki je razkrival življenje, kot so ga on in njegova družina živeli na Kubi. Spoznal sem ga preko prijateljice Slovenke, ki je bila njegova punca in ga je tudi pripeljala v Slovenijo. Morda na Kubi, toliko let kasneje, ni več vse tako, kot je zapisano v intervjuju. Ne vem. Bom poskusil izvedeti, če ga uspem znova srečati. Enkrat sem ga v Ljubljani videl iz avta, pa se je vse zgodilo prehitro in se nisem imel kje ustaviti. Morda naslednjič.

Sem slišal, da so na Kubi krave baje državne?
Res je. Kmet ima recimo nekaj krav. Krave so sicer njegove, a je ne sme ubiti ali prodati. In povržen teliček ni njegov. Pride država in tele popiše. Od krave je njegovo samo mleko. Ki ga tudi ne sme prodati. In ubogi on, če krava umre.

Ubogi?
Kmet mora plačati državi. Za smrt krave.

Tudi v primeru naravne smrti?
Koga briga. Tudi.

In če te ujamejo, da ubiješ kravo?
To je katastrofa, če te dobijo, da si ubil kravo. 15 let zapora. Za državo je krava pomembnejša od človeka. Če ubiješ človeka, redko dobiš 15 let. Mora biti res hud umor.

Kje potem dobiš govedino?
Je omejeno. Država določi, katere krave se bodo ubile. Dobro meso izvaža ali da v hotele, Kubanci dobijo žuljast podplat. Od krave, ki je verjetno doživela 100 let.

Potem greš jesti v hotel?
Država ne pusti Kubancem v hotele.

Kure pa niso državna last?
Kure so pa lahko tvoje. Včasih, v času krize, je bilo drugače. So sosedu v hladilniku našli tri kure. Je imel sosed velik problem. Najprej so mu računali 50 EUR (v pesosih) za vsako kuro. Ma veliko Kubancev ni videlo tega denarja celo življenje. Potem so mu jih pa vzeli.

In živa kura na trgu stane?
Slab en evro.

Televizija.
Zdaj imamo štiri TV programe, na enem so dobri filmi. Poročila so cenzurirana, nočejo, da ljudje vedo, kaj se dogaja. Eden od štirih programov je izobraževanje – vse te naučijo. Angleščina, italijanščina, fizika, matematika. Angleščino dobro razlagajo. Ti ni treba plačati tečajev, dobiš na TV predavanje in vaje. Zastonj.

Fidel na televiziji?
Fidel je imel na televiziji osem ur dolge govore. Pa so mu zdravniki rekli, da mora manj kaditi in manj govoriti zaradi slabih glasilk. In je rekel, da bo kadil naprej, a bo skrajšal govor na štiri ure.

Verjetno ga morate vsi gledati.
Ja, pazi. Karneval imamo. Včasih je bil sicer dolg en mesec, danes je samo 24 ur. Če Fidel začne govor med karnevalom, se karneval ustavi. Glasba, prodaja piva,… vse. Ko konča, se vse spet premakne.

Satelitska. Jo lahko imate?
Je prepovedana. V Santiagu sicer ni problem, ljudje niso problem. V Havani je problem. Ne pustijo. V Havani razmišljajo bolj kapitalistično. Sledijo, kaj se dogaja v ZDA. Za državo je to problem. Če te dobijo, greš v zapor. In denarna kazen je nora.

Kako pa država ve, da imaš anteno pri sebi?
Se vidi, pa policija lovi frekvence, v glavnem te pa prijavijo tisti, ki pridejo k tebi na obisk.

Prijatelj te prijavi?
Ja, ljubosumni. Te lahko.

Ti to imaš? Anteno?
Jaz jo imam. Sam sem si opremil. Če želi sosed, mu naredim. Mu dam žico. In mu za to računam.

Koliko računaš?
15 konvertibilnih pesosov (14 EUR) na mesec. Če ne plača, se pipica zapre.

Internet. Je dostop možen?
Nihče od domačih nima interneta. Je prepovedano. Razen za tujce. Imamo nekaj internet centrov. Tam plačaš, je ena v recepciji v tem centru, dobiš kartico, imaš določen čas, recimo eno uro, ampak povezava je noro počasna. V eni uri ne moreš videti dosti. V glavnem pridemo samo prebrati pošto.

Kubanci lahko pošljete email?
Samo privilegirani. Povezani s stranko. Lahko imajo računalnik doma. Imajo v glavnem Outlook express. Nimajo interneta.

In navadni smrtniki?
Navadni državljani moramo na Pošto. Najprej plačam zaposlenemu na Pošti. Potem temu uslužbencu narekujem, sploh ne vidim na ekran. Uslužbenec napiše in ti pošlje. Če hočem odpreti naslov, ga lahko, seveda plačam. In ko hočem poslati, pač narekujem. Če dobim email, te obvestijo, pridem na Pošto in dobim email sprintan na papirju.

Nepremičnine.
Lahko kupim zemljišče, lahko naredim hišo, a prodati je ne morem. Lahko jo samo zamenjam. Torej tudi kupiti hiše ne morem. Lahko pa kupim parcelo.

Zakaj pa to?
Več stvari. Najprej ne smeš nič zaslužiti, drugo pa ne marajo migracij ljudi. Isto avto. Ni dovoljeno, da kupiš pokvarjenega, ga popraviš in prodaš.

Prosto gibanje po Kubi?
Iz mesta v mesto potrebuješ dovoljenje, da lahko greš na obisk. Če ti poteče, te pošljejo domov.

Druženje s tujci?
Hudo. Štiri leta zapora, če te dobijo.

Kako sta pa vidva hodila okrog skupaj?
Kot dva kriminalca. Jaz spredaj, ona štiri metre nazaj.

Imaš prijatelja iz tujine…
Če imam prijatelja iz tujine, ga hočem obiskati, moram zaprositi za dovoljenje. Policaji pridejo in me najprej nekajkrat zaslišijo. Potem gredo po soseski, vprašajo sosede, kakšen sem. In če sosedje rečejo, da sem baraba, me država ne spusti ven. Nikamor. Tudi, recimo, če je razlika v letih med fantom in punco nekaj večja, te ne pustijo iz Kube. Tudi, če si dober fant.

Avtomobili. Jih lahko imate?
Lahko tisti, za katerega se ve, da je delal. Če kupi mlad, ga preverjajo, od kod denar. Ti sledijo.

Telefon?
Država določi, ali ga lahko imaš. Če si pomemben, dobiš, če ne, odpade. Dobiš tudi, če si dober delavec. Prijavi se pa lahko vsak. Obstajajo telefoni na pesose za domačine in na dolarje za tujce. Na pesose ne moreš klicati ven iz države.

Kubanec lahko telefonira iz govorilnice za tujce?
Lahko, ampak en kratek pogovor v tujino je enak mesečni plači povprečnega Kubanca.

Povprečna plača na Kubi?
Doktor dobi 20 do 25 US dolarjev. Delavec od 5 do 10 US dolarjev.

Lahko preživijo?
Ne, vsi delajo nek biznis zadaj. Recimo kradejo izdelke. Recimo pek krade moko in prodaja naprej.

Tvoj dober prijatelj je taksist. Kako se znajde?
Joj, ko mu zmanjka opreme za avto, gume, pokvari motor, je v riti. Če želiš dobiti pravico za nakup gum, bencina, moraš priti na listo. Včasih si na listo prišel tako, da si šel sekati sladkorni trs. Delal si dva, tri mesece, da si zaslužil za dve gumi. In še zmerom sta ti manjkali dve gumi. Ko dobiš denar za gume, moraš sekati za motor. Ko popraviš motor, ti zmanjka bencina. Danes je drugače. Prideš na listo za gume in čakaš. Lahko dobiš, tudi, če ne sekaš. Ampak, če greš sekati, prideš prej na vrsto.

Čakaj, za koga sekaš?
Za državo, seveda. Zelo te izkoriščajo.

Pa to verjetno ni težko?
Težava je, ker ne dobiš opreme za obleči. In trs te reže in pika. Zato si vsi, ki sekajo trs, puščajo dolgo brado, da jih ne pika v vrat. Pa še nekaj. V trs greš v natikačih, med kače in škorpijone.

Shit!
Ah, to ni nič. Podgane so hujše. So velike do pol metra, so jih prinesli iz ZDA, da zaščitijo sladkorni trs pred navadnimi podganami, ki so jedle trs. Zdaj pa navadnih podgan ni več. In so ameriške podgane začele jesti sladkorni trs. In spet je sranje.